Predavanje se bo odvilo preko orodja ZOOM, prosimo za predhodne prijave.
Mona Liza je verjetno najbolj slavna slika v zgodovini likovne umetnosti. Le malokatero delo so tako romantično opisovali, hvalili ali reproducirali. Istovetnosti upodobljenega dekleta niso nikoli povsem razjasnili, nekateri viri pa ugotavljajo, da gre za skrivni slikarjev avtoportret.
Ime pomeni gospa Liza. Vasari jo je istovetil z ženo Francesca del Giaconda, bogatega firenškega poslovneža, in ista razlaga je podana tudi na omenjeni potujoči razstavi. Ženski na sliki naj bi bilo ime Lisa Gherardini. Drugo ime La Gioconda je ženska oblika priimka Giocondo. V italijanščini slučajno giocondo pomeni brezskrben, vesel, zato 'gioconda' pomeni brezskrbna ženska.
Zaradi njenega nasmeška je tudi drugo ime primerno. No, na razstavi kustosinja pojasni, da je bila dama na fotografiji v resnici žalostna, saj ji je ravno pred kratkim umrl otrok. Mož je želel svojo 25-letno ženo razveseliti in jo je dal narisati. Da Vinci je dal, da bi se ženska le malo smejala, poklicati celo glasbenike in druge zabavljače, da bi Lisa pozabila na svojo žalost.
A so še druge razlage: Lillian Schwartzova iz Bellovih laboratorijev meni, da je Mona Liza pravzaprav avtoportret. Maike Vogt-Lüerssenova meni, da je ženska z znamenitim nasmeškom Izabela Aragonska, milanska vojvodinja, španska princesa in žena francoskega kralja Filipa III. Leonardo je bil dvorni slikar milanskega vojvode 11 let.
Slika je bila najprej v Kraljevem dvorcu Fontainebleau, pozneje pa v palači v Versaillesu in v zasebni zbirki Ludvika XIV. Po francoski revoluciji so jo prenesli v Louvre. Napoleon si jo je postavil v svoji spalnici v Palači Tuileries. Pozneje so jo spet vrnili v Louvre. Med francosko-prusko vojno med letoma 1870 in 1871 so jo skrivali zunaj Louvra na različnih mestih po Franciji.
Slika je postala še bolj znana, ko so jo 22. avgusta 1911 ukradli. 7. septembra so zaradi suma kraje zaprli avantgardnega pesnika Apollinairea, ki je hujskal, da bi zažgali Louvre. Zaslišali so tudi njegovega prijatelja Picassa, vendar so oba pozneje izpustili. Verjeli so, da je slika izgubljena za zmeraj. Izkazalo se je, da jo je ukradel uslužbenec Louvra Peruggia in se preprosto izmuznil z njo pod plaščem. Krajo je vodil Eduardo de Valfierno, slepar, ki je naročil ponarejevalcu umetnin Yvesu Chaudronu, da naredi kopije umetnine, katere bi prodajal namesto izgubljenega izvirnika. Ker za svojo prevaro ni potreboval izvirnika, po kraji ni nikoli več navezal stikov s Peruggio.
Med II. svetovno vojno so sliko spet umaknili iz Louvra. Najprej je bila shranjena na varnem v gradu d'Amboise, nato v opatiji v Loc-Dieu in nazadnje v Ingresovem muzeju v Montaubanu. Leta 1956 so spodnji del slike zelo poškodovali zaradi napada s kislino. Nekaj mesecev pozneje je nekdo 30. decembra vrgel vanjo kamen. Zaradi tega dejanja so ga izgnali iz Bolivije. Danes sliko varuje varnostno steklo. Med letoma 1962 in 1963 je bila slika na razstavi v ZDA, v New Yorku in Washingtonu. Leta 1974 je slika spet krenila na pot in so jo razstavili v Tokiu in Moskvi. Nato je ostala v Louvru za stalno.
